Velemojstrica

Prispeli smo in že ležim v postelji ter komaj čakam da grem spat. Ampak ne brez vsaj enega majcenega prispevka.

Včeraj smo imeli na Prešernovem trgu cel šahovski žur:

slikice sledijo.

Danes pa smo z ovamo tamo v nečloveških jutranjih urah odpotovali novim dogodivščinam naproti:

Za  smileyem se skriva Jana

 

Polet z letalom je trajal 4 ure, naša prva deska si je s pobarvanko krajšal čas:

Še bolj nazorno sliko ima Matej, morda jo bo delil z vsemi nami (dodam naknadno).

 

Tole pa je naš hotel, oziroma soba:

Soba je lepa, luštna, tuš je tudi super. Imajo tudi 3 blazine, kar je tudi moj minimum, ki ga potrebujem.

 

   

Darilna vrečka. In pa okras na steni, kdo ve kaj pomeni?

 

 

Moj kovček in moje orožje.

 

Lahko se pohvalimo da smo že takoj prvi dan uspele punce videti Severne luči:

Sicer pa nič čudnega, saj smo v hotelu Northern lights hotel. Hotel si delimo skupaj s Hrvati (čeprav naj bi se menda hvalili da so oni v 4 zvezdicah, ta je namreč zgolj 3), Italijani, Angleži, Romuni.

Večerja je bila malce bolj skromna, zelo majhna jedilcina, vsa hrana zložena na 3 kvadratnih metrih, dolga vrsta, izbire ni bilo, pač krompir, zelenjava, meso in sladica. Jutri pa menda dobim posebej za mene pripravljeno vegetarijansko jed, mi je kuhar obljubil.

 

 

Odkar je mami v bolnici in sedaj v zavodu je moj otrok prestrašen. Seveda, obiskovanje v kliničnem ni bilo nič kaj prijetno za navihanega 4-letnika. Vsak dan gledati stare ljudi, priklenjene na posteljo, vsak s kakšno svojo prav posebno napravo, jokanje, preklinjanje nekateri… Kljub temu se je kar dobro držal. Kakav z avtomata, pa čajček, pa postelja ki se premika če pritisneš na gumb, masko za dihanje si je razložil da je to prav posebna gasilkska maska… Kljub vsemu pa otrok ni neumen, vidi zdravnike ki te kar naprej špikajo, vidi da človek ne more vstati, da ne more jesti in mu hrano preko cevke zlivajo v trebuh, vidi rane in vidi, da je njegova mami vidno zaskrbljena. z otroških ust pride tudi ogromno vprašanj, na vsa niti mamice nimamo ogovorov. Vidi kako je ko babi zadane kap in vidi ko se skoraj zaduši v sobi polni zdravnikov.

Potem me je začel zvečer obupano spraševati če on ne bo nikoli star, da on ne bi rad bil star tako kot babi Toni. Da on bi rad tekel in ne tako počasi hodil kot ona. Sicer že kar nekaj časa ne more ne hoditi, niti ne sedeti, ampak on se je spomni še iz časov ko sta skupaj hodila iz vrtca. Kolikokrat pa sva jo namučila s popoldanskim varstvom, prej ko sem delala v Caissi, potem na zvezi, nikoli ni rekla ne, čeprav se ji je včasih videlo, da najraje ne bi. Ali sva jo midva dokončno izčrpala? Ne vem, mogoče. Nima smisla se s tem obremenjevati, čeprav morda se. Nazaj časa zavrteti se ne da.

Kaj pa storiti z otrokom, ki je sedaj tako zelo prestrašen staranja? Kako mu to razložiti da ne bo padel v obup, ali mu lagati, ne seveda ne boš nikoli tako star ampak boš vedno lahko tekel in skakal. 4 leta je star, kmalu bo 5. Preživel je tudi pikec brez jokanja in sam si zna zapeti zadrgo.

Moja mami je enkrat na pokopališću dejala: “vsi še pridete za mano”. Če bomo imeli srečo, nekateri odidejo že prej.